torek, 27. marec 2012

Stabilizacija slike pri DSLR in SLT fotoaparatih. Kaj je bolje? V objektivu ali ohišju?


Stabilizacijo slike pri zrcalno refleksnih fotoaparatih poznamo že kar nekaj časa. Prvi objektiv, ki je imel vgrajeno optično stabilizacijo za zmanjševanje tresljajev oziroma stresenosti slike, je bil Canonov EF 75-300 f4-5.6 IS iz leta 1995. Glede na to, da so se prvi dostopni DSLR-ji pojavili okoli leta 2000, proizvajalci fotografske opreme do takrat, še niso razmišljali o sistemu stabilizacija v samem ohišju fotoaparata. Od tu tudi razlog zakaj sta Canon in Nikon razvila svoj sistem v objektivih.
Leta 2004 je Minolta (Konica Minolta in nato Sony), v svojem modelu Dynax 7D, predstavila prvi sistem stabilizacija slike v samem fotoaparatu. Pri Minolti so se odločili da, glede na to, da niso imeli razvitega sistema stabilizacije v objektivih, vgradijo stabilizacijo na slikovni senzor. Poseben sistem žiroskopov in motorčkov je glede na premikanje fotoaparata, premikal senzor v fotoaparatu. Ta koncept sta kasneje prevzela še Pentax in Olympus.

Med fotografi potekajo mnoge polemike kateri sistem stabilizacije je boljši, stabilizacija v objektivu ali na senzorju fotoaparata. Tukaj bom poskušal opisati nekaj najbolj očitnih razlik in prednosti.




Stabilizacija v objektivu.
Stabilizacija slike v objektivu se izvaja s posebnim sklopom leč, ki preko senzorjev za zaznavanje tresljajev,  žiroskopov in elektromotorčkov izvajajo korekcije premikov. Prednost tega sistema je predvsem v tem, da je pri vsakem objektivu stabilizacija optimizirana glede na tip in goriščnice objektiva. Slika, ki jo vidimo v iskalu je tudi pri večjih goriščnicah stabilizirana, kar omogoča lažje kadriranje posnetka. Poglavitna prednost pa je, da se stabilizira tudi slika, ki se projecira na AF senzor, kar znatno izboljša natančnost in samo delovanje ostrenja v slabših svetlobnih pogojih, saj je motiv mirnejši in AF senzor lažje določi ostrino.  Slabša stran stabilizacije v objektivu je ta, da se s tem podraži izdelava objektivov, ki so ponavadi tudi nekoliko večji in težji. Proizvajalci ne vgrajujejo stabilizacije v vse tipe objektivov, kot so objektivi z fiksnimi goriščnicami (ponavadi širokokotni in standardni).

Stabilizacija v fotoaparatu (stabilizacija senzorja)
Stabilizacija v fotoaparatu poteka podobno kot pri stabilizaciji v objektivu le, da se tukaj stabilizira sam slikovni senzor. S pomočjo žiroskopov in posebnih elektromotorčkov, ki dobivajo informacije od senzorjev za premik, se slika stabilizira na samem senzorju v fotoaparatu. Zaradi omejenega hoda in prostora, ki ga ima za premikanje na voljo senzor, stabilizacija ni vedno optimalna za vse objektive (slabše delovanje pri objektivih z večjimi goriščnicami). Slika, ki pada na AF senzor pri tem sistemu stabilizacije ni umirjena, kot je to pri stabilizaciji v objektivu tako, da ne more vplivati na boljše delovanje AF sistema v slabih svetlobnih pogojih (razen v načinu Live View). Prednost takšnega sistema pa je v tem, da deluje ne glede na to kakšen objektiv imamo na fotoaparatu. Cene objektivov so zato lahko nižje, objektivi pa manjši in lažji. V objektivu tudi ni posebnega sklopa leč, ki je namenjen stabilizaciji, kar vpliva na nekoliko boljše optične karakteristike (lepši bokeh)

Ne glede na to kateri tip stabilizacije uporabljamo, je sigurno dobrodošel pri fotografiranju z daljšimi osvetlitvenimi časi. Najnovejši sistemi, omogočajo ostre fotografije brez uporabe stativa, z do 4 stopnjami daljšimi časi kot bi sicer, kar pomeni da z teleobjektivom goriščnice 300mm, lahko naredimo ostro fotografijo iz roke, tudi pri času 1/20s. Potrebno pa se je zavedati, da sama stabilizacija ne vpliva na ostrino pri premikajočih se motivih, kjer moramo, za dosego ostrih posnetkov uporabiti kratke osvetlitvene čase, ki zamrznejo gibanje. Stabilizacija slike v objektivu je po mojih izkušnjah nekoliko boljša. Sam precej fotografiram v slabih svetlobnih pogojih, kjer sicer potrebujem kratke osvetlitvene čase, vendar pa zelo dobro opazim in tudi izkoristim boljšo zanesljivost AF sistema pri vklopljeni stabilizaciji slike. 

petek, 16. marec 2012

Razvoj DSLR fotoaparatov in Sonyjev SLT sistem - pogled na razvoj digitalni fotoaparatov.

Pravijo, da ko enkrat začneš fotografirati na opremo določenega proizvajalca (npr. Nikon ali Canon), potem zlepa ne presedlaš iz ene firme na drugo. Razlog za to je enostaven. Fotoaparat je pri fotografih ponavadi cenejši del opreme. Objektivi in bliskavice, ter ostala dodatna oprema, je tisto kar ostaja v torbi.


Od SLR fotoaparatov do računalnikov
V analognih časih so imeli pol profesionalni in profesionalni fotoaparati zaklope, ki so zdržali 100.000 in več posnetkov, kar je pomenilo, glede na to, da si moral kupovati filme, praktično neuničljivost zaklopa. Že leta 1959 je Nikon predstavil svoj prvi SLR fotoaparat Nikon F, ki je imel zaklop testiran na 100.000 posnetkov. Tudi kakovost izdelave ostalih komponent, tako mehaničnih kot elektronskih, je bila na zelo visoki ravni. Življenjska doba posameznega modela fotoaparata na tržišču je bila v primerjavi z današnjimi DSLR-ji dosti daljša.
V času, ko se je v SLR fotoaparatih začel pojavljati sistem za avtomatsko ostrenje (AF), so začeli proizvajalci fotografske opreme vlagati velika sredstva v razvoj elektronske in procesorske tehnike, ki je bila nujno potrebna za delovanje elektronskih sistemov, kot so:  avtomatsko ostrenje, napredni načini merjenja svetlobe in  bliskavice, ter izračunavanja pravilne ekspozicije. Veliki premiki so bili v razvoju AF-ja, ki je doživel nešteto nadgradenj, od prvih dokaj primitivnih sistemov z eno AF točko, pa do kompleksnih večtočkovnih AF sistemov. Tudi pri sistemih za merjenje svetlobe je tehnologija hitro napredovala. Današnji matrični (multi conski) sistemi merjenja svetlobe imajo svoje korenine v Nikonu FA, ki je bil leta 1983 prvi SLR fotoaparat z merjenjem svetlobe na večih različnih conah slike. Podatke iz vseh posameznih con je nato analiziral in izračunal pravilno ekspozicijo. Isti princip uporabljajo tudi sodobni DSLR fotoaparati. V SLR fotoaparate so pričeli vgrajevati vedno bolj zmogljive procesorje, ki so analizirali podatke,  ter izračunavali tako ekspozicijo, kot pravilno delovanje AF sistema. S prihodom digitalnih fotoaparatov pa je postal fotoaparat v bistvu računalnik, ki je fotografiral. Nagli tempo razvoja je zahteval ogromna denarna sredstva, manjši proizvajalci fotografske opreme teh zahtev niso mogli dohajati. Slika trga proizvajalcev fotografske opreme se je tako začela močno spreminjati. Nekatera podjetja so se združevala, spet druga pa so prodala tehnologijo in se umaknila iz proizvodnje fotografske opreme. Proizvodnjo fotoaparatov ni več poganjal razvoj v finomehaniki, pač pa elektroniki in informatiki.

Prvi DSLR fotoaparati 
Kljub temu, da se je danes podoba trga digitalnih fotoaparatov močno spremenila in da je razvoj na tem področju bliskovit, pa vodilni proizvajalci DSLR fotoaparatov še vedno izdelujejo fotoaparate, ki imajo za svojo osnovo mehanske dele razvite pred 25 in več leti. Razlog za to je lahko iskati v tradicionalnem načinu razvoja novih produktov. DSLR fotoaparati so se razvili iz SLR fotoaparatov. Prvi DSLR-ji so bili digitalna nadgradnja analognih SLR fotoaparatov, ki so jim dodali CCD senzor, ter vgradili procesor za obdelavo slike in spominsko enoto. Skoraj vsako leto ali dve je na trg prišel izboljšani model DSLR-ja, ki je imel več slikovnih točk, ter naprednejši procesor za obdelavo slike. Pri vsej vnemi v razvoju slikovnih senzorjev in ostale napredne elektronike, pa je kar nekako zmanjkalo časa, da bi izboljšali in spremenili določene ključne dele v fotoaparatih. Dokler konkurenca ni spreminjala teh konceptov, je bitka za razvoj potekala v številu slikovnih točk in kakovosti obdelave slike. S pojavom popolnoma novega segmenta digitalnih fotoaparatov, ki ne uporabljajo več zrcala in optičnega sklopa pri iskalu, pa so se začele dogajati spremembe pri razvoju DSLR fotoaparatov, tudi na tem področju. Zrcalni mehanizem z optičnim iskalom je precej draga in zapletena mehanska enota, ki je v polnosti izpolnjevala svoj namen v času, ko se je ostrilo še na roke. V današnjih časih pa je ta sistem do neke mere nezadosten, kar se tiče razvoja novih tehnologij. Tudi mehanski zaklop za nadzor količine svetlobe, ki pade na tipalo je še iz prejšnjega stoletja, ob enem pa ima tudi krajšo življenjsko dobo, kot ostali ključni elementi pri DSLR fotoaparatih, zato ga je potrebno včasih zamenjati še predno fotoaparat izgubi svojo uporabno vrednost. 

Zaklop in zrcalno optični sklop ter omejitve pri delovanju AF sistema

Glede na to, da pri digitalnih fotoaparatih odpade strošek nakupa in razvijanja filmov, je logično, da fotografi naredijo več posnetkov, kot so jih nekoč. Današnji pol profesionalni DSLR fotoaparati imajo še vedno zaklope testirane na 100.000 – 150.000 proženj. Torej, če je bilo v preteklosti skoraj nemogoče uničiti zaklop je to danes izvedljivo. Zanimivo je, da je šel razvoj pri DSLR fotoaparatih močno naprej, tako v smislu kvalitete ohišja, kot tehničnih inovacij na področju elektronike in procesiranja slike. Pri tako poglavitnih komponentah, kot so zaklop in zrcalni ter optični sklop, pa večina proizvajalcev DSLR fotoaparatov ni razvijala novih konceptov. Zaklopi so še vedno testirani za 100.000 - 150.000 posnetkov, enako kot pred 20-30 leti. 
Število narejenih posnetkov, ki jih danes naredi fotograf, je dosti večje, kot v času analogne fotografije. Logično bi bilo pričakovati, da bodo proizvajalci DSLR fotoaparatov začeli razvijati nove bolj sofisticirane in trpežne sisteme za nadzor količine svetlobe. V končni fazi, če smo iskreni, je ravno zaklop z zrcalnim sklopom tisti ključni del sodobnega DSLR fotoaparata, ki ne dohaja razvoja na drugih področjih, oziroma je za sodobni DSLR fotoaparat celo neprimeren.  Kaj pomaga najpopolnejši sistem merjenja svetlobe, če ima zaklop pri svojem delovanju določeno tovarniško toleranco in se v različnih podnebnih pogojih različno obnaša. Kaj pomaga najsodobnejši in najhitrejši sistem (phase detection) avtomatskega ostrenja, če pa je ozko grlo pri zanesljivosti delovanja le tega, ponovno zaklop z svojim zrcalnim sklopom. 

Zrcalni sklop ima pod glavnim zrcalom nameščeno sekundarno ogledalo namenjeno delovanju AF sistema… to pomeni, da je AF senzor, ki je nameščen na spodnji strani ohišja tik pod zrcalom, med vsakim posnetkom, ko se zrcalo dvigne, popolnoma slep. Proizvajalci poskušajo te black-oute zapolniti s posebnimi algoritmi, ki naj bi fotoaparatu povedali, kje se motiv nahaja, tudi kadar je ogledalo dvignjeno. So pa še druge pomanjkljivosti.Zrcalo mora namreč po vsakem posnetku pasti nazaj na svoje prvotno mesto. Pri tem pa potrebuje nekaj časa, da se umiri. Ves ta čas, ko glavno ogledalo in sekundarno ogledalce poskakujeta na svojem ležišču, pa AF senzor ne dobiva korektne vizualne informacije. Tudi kar se tiče zanesljivosti in same kalibracije optične poti, ki vodi do AF senzorja bi verjetno bilo dosti bolje, če se ogledalo ne bi premikalo. Namreč, vsak minimalen odmik od prvotne lege pomeni, da rezultati niso optimalni.

   


Inovativni pristop - Sonyjev SLT sistem 
Vendar se na srečo tudi tukaj dogajajo spremembe. Sicer jih nista začela uvajati glavna in vodilna konkurenta na področju DSLR fotoaparatov, pač pa Sony, ki je do sedaj potrpežljivo preučeval trg in potrebe DSLR uporabnikov. Sony je začel razvijati nov sistem SLT zrcalnih digitalnih fotoaparatov, ki sovpada s časom digitalizacije ter potrebami sodobnega fotografa in videografa. Pri Sonyju so se odločili, da razvijejo svoj sistem, pri katerem se ogledalo ne premika, ter je skoraj popolnoma prepustno za svetlobo, nekaj svetlobe pa odbije proti gornjemu delu fotoaparata, kjer se nahaja AF modul. Na ta način so uspeli narediti Phase detect AF sistem, ki lahko ostri, tudi kadar je zaklop zaprt. To je še posebej pomembno pri načinu zaporednih posnetkov, saj lahko takrat fotoaparat nemoteno ostri. Enako velja tudi pri načinu fotografiranja Live View, ter pri snemanju video posnetkov. Sonyjev novi SLT (namesto DSLR) sistem omogoča tudi večje število zaporednih posnetkov v sekundi (do 12 posnetkov v sekundi) nekaj, kar je bilo prej možno samo z namenskimi in zelo dragimi fotoaparati profesionalnega razreda, je sedaj dostopno v SLT fotoaparatih nižjega in srednjega razreda. Pri novi seriji SLT fotoaparatov tudi ni več optičnega iskala, nadomestili so ga z visokoločljivostnim OLED iskalom. Na ta način so pridobili na prostoru, OLED iskalo pa pripomore tudi k bolj jasnemu predogledu slike v slabih svetlobnih pogojih.

Glede na to, da so do sedaj v fotografskem svetu na Sonyja gledali nekoliko podcenjevalno, pa je zelo velika verjetnost, da se bo kolesje razvoja fotografske opreme v naslednjih letih nekoliko obrnilo. Ni sicer za pričakovati, da bodo kmalu prevzeli vodilno vlogo pri dobavi opreme za profesionalne fotografe, saj to zahteva precej časa in denarja, lahko pa si z novim SLT sistemom pridobijo precej tehnološke prednosti pred konkurenco. V primeru, da se izkaže, da je SLT zasnova fotoaparatov tista, ki najbolje pokriva razvoj novih tehnologij v fotografiji ter potreb fotografov in videografov, pa lahko Sony pridobi precejšnjo časovno prednost pred konkurenti. Razvoj fotografske in videografske tehnike gre bliskovito naprej. SLT sistem rešuje problem zastarelega zrcalnega sklopa in optičnega iskala, ne daje pa rešitev glede mehanskega zaklopa, ki ima tudi svoje pomanjkljivosti in omejitve. 



Če nekoliko špekuliram je mogoče najti rešitev mehanskega zaklopa ravno v novih optičnih materialih, ki so občutljivi na električni tok in se s povečanjem električnega toka zatemnijo. Na takšen način bi klasični mehanski zaklop lahko nadomestili s tankim slojem na elektriko občutljivega materiala pred senzorjem, ki bi deloval podobno kot zaklop…


Trenutno ponudbo Sony SLT fotoaparatov si lahko ogledate na spodnji povezavi
SONY SLT







petek, 09. marec 2012

Nikon V1, malček, ki ga organizatorji koncertov jemljejo zelo resno - na koncertu Rihanne v Budimpešt


Že nekaj časa sem nameraval spisati tale članek, vendar sem dobil občutek, da moram malce počakati, saj bi drugače potonil med obilico člankov, ki opisujejo, hvalijo, grajajo, primerjajo in analizirajo Nikonov novi brezzrcalni sistem fotoaparatov in objektivov, ki sliši na ime Nikon 1.
Zgodba ima malce drugačno zasnovo in ne govori toliko o tehničnih karakteristikah, odličnostih ali pomanjkljivostih sistema, ki je bil razvit za določen profil uporabnikov, pač pa o prigodi, v kateri je ključno vlogo odigral ravno Nikon V1 ter rešil nastalo situacijo.


Lansko leto v začetku decembra sem od glavnega sponzorja velike koncertne turneje svetovno znane pop glasbenice Rihanne dobil ponudbo za fotografiranje dogodka in koncerta v Budimpešti. Sponzor je iz cele Evrope povabil nagrajence njihove nagradne igre na izlet v Budimpešto in obisk koncerta Rihanne. Precej obsežen Evropski projekt, ki ga je koordinirala agencija iz Londona je bilo potrebno primerno obeležiti za medije, skratka zelo pomembna in odgovorna zadeva za vse vpletene.
Ni mi bilo potrebno dvakrat pomisliti, ko sem prejel klic in ponudbo za fotografiranje. Navkljub natrpanemu decembrskemu urniku sem imel ravno tista dva dni čas, tako da sem kar hitro potrdil sodelovanje. Časa za priprave ni bilo veliko. V torek sem dobil ponudbo, v četrtek pa je bilo potrebno oditi na pot.  Naslednji dan sem se spomnil, da nismo nič govorili o akreditacijah, tako da sem še enkrat poklical organizatorja in ga povprašal, če je za fotografiranje urejena potrebna dokumentacija in dovoljenja. Odgovor se je glasil, da je na sami lokaciji dogodka urejeno medijsko središče s strani Londonske agencije in da bomo vse potrebno lahko dvignili tam. Vseeno pa sem si glede urejanja potrebnih dovoljenj na dan koncerta  vzel malce rezerve in si v primeru, da se kaj zaplete in me z opremo ne bi spustili na prizorišče pripravil plan B.

Plan B

Dejstvo je bilo, da so fotografije iz koncerta poglavitna stvar, brez njih bi vse skupaj izpadlo zelo klavrno in hudo neprijetno za vse vpletene. Razmišljal sem nekako takole, če bi se slučajno zgodil kratek stik in bi me skupaj z opremo pustili nekje pred vrati koncertne dvorane, bi opremo pustil pri šoferju avtobusa, v dvorano pa bi moral pretihotapiti majhen, a zmogljiv fotoaparat. 
Rešitev je bila na dlani, Nikon 1, še popolnoma sveža stvarca, vendar kljub svoji majhnosti zelo zmogljiv fotoaparat z izmenljivimi objektivi.  Tako se je v moji fotografski torbi poleg dveh DSLR ohišij in nekaj objektivi, znašel tudi Nikon V1 in dodatni objektiv z goriščnico 30x110mm. No, bil sem pomirjen, če bi moral pustiti opremo v avtobusu, bi s seboj vzel Nikon V1 z osnovnim objektivom, dodatni objektiv pa bi dal v torbico eni od udeleženk.


Na dan koncerta

Pot je minila prijetno in zabavno, v centru Budimpešte smo se ustavili za kakšno uro ravno toliko, da smo si v menjalnicah lahko zamenjali nekaj evrov v forinte. Hotel je bil lepo urejen in ne preveč daleč od dvorane, kjer bo nastopila Rihanna. Na hitro smo odložili stvari in nekaj malega pojedli, potem pa smo jo ucvrli proti prizorišču koncerta. 
Pred dvorano se je že nabrala zajetna množica, postavili smo se na začetek vrste in čakali, da pridemo do varnostnikov. Slaba novica je bila, da je medijsko središče, kjer naj bi urejali dovoljenja za fotografiranje znotraj dvorane, torej bom moral varnostnike nekako prepričati, da me spustijo skupaj z opremo v dvorano. Prišli smo do prve linije varnostnikov, ki so preverjali, da obiskovalci koncerta ne vnašajo v dvorano alkoholnih pijač. Tukaj ni bilo nobenih zapletov. Na drugi liniji pa so se stvari začele zapletati. Varnostnik me je takoj, ko je opazil, da imam pri sebi fotografsko torbo, potegnil za rokav in odpeljal nekaj korakov vstran. Začelo se je obsežno razlaganje, da sem uradni fotograf, najet s strani glavnega sponzorja turneje in da imamo v hodniku pred dvorano organizirano medijsko središče, kjer nas čakajo potrebna dovoljenja za fotografiranje koncerta. Po desetih minutah pregovarjanja, se je po intervenciji in prepričevanju organizatorke s strani sponzorja, varnostnik le nekoliko omehčal in nas spustil v dvorano. Super, nahajal sem se v prostorih, kjer se bo odvil koncert in pri sebi sem imel vso svojo fotografsko opremo. Sedaj je bilo potrebno najti medijsko središče in dvigniti dovoljenje. Pri manjši mizi, kjer je sedela predstavnica Londonske agencije, smo se postavili v vrsto in potrpežljivo čakali, ko smo gospodični iz Londona začeli razlagati, da smo prišli po dovoljenje za fotografiranje in da smo jih kontaktirali že prejšnji dan, se je le ta začela izmikati in zelo hitro razlagati, zakaj nima pri sebi papirjev in kaj vse je prišlo vmes, sem dojel, da gospodje in gospodične iz velecenjene Londonske agencije niso opravili svojega dela in da to pomeni, da so nas pustili na cedilu, naj se znajdemo kot vemo in znamo. Uro pred pričetkom koncerta je bilo utopično pričakovati, da bomo lahko navezali stik z ameriškim organizatorjem in nekako po ustaljeni poti dobili dovoljenje. Pač, znajti se bom moral in dobiti fotografije na tak ali pa drugačen način, kar pa je v strogo nadzorovani dvorani, kjer je mrgolelo varnostnikov in hostes vse prej kot lahka naloga.  


Foto Gverila ali kako je potekalo fotografiranje

Namesto predskupine je publiko več kot eno uro ogreval deejay. Sredi velikega odra dekoriranega s tisoč led žarnicami, je stal majen možicelj, ki je veselo poskakoval ob aparaturah ter zbrani množici predvajal svojo vizijo zabavne glasbe… skratka dokaj nezanimivo v primerjavi s tem, kar je sledilo.
Med nastopom možiclja so se v dvorani začeli nabirati obiskovalci, varnostniki in hostese so jih usmerjali k njihovim tribunam. 
V parterju je bil pred odrom prostor za VIP izbrance. Ta del je bil še posebej dobro zastražen s strani varnostnikov. Po podrobnem ogledu terena sem zaključil, da se bo v VIP del parterja težko prebiti in tudi pogoji za fotografiranje tam niso bili najboljši. Na srečo je dvorana v ++Budimpešti zgrajena tako, da se prvi nivo tribun zaključi dokaj nizko, sam pogled na oder pa je ob skrajnih straneh zelo primeren za fotografiranje. Torej, če bi se mi uspelo nekako zasidrati na robu dvorane ob ograji, ki je ločevala spodnje tribune od betonske potke, ki je omogočala da so se obiskovalci razporedili po tribunah, bi imel odlično izhodišče za fotografiranje.  

Postavil sem se ob ograjo in naredil nekaj poskusnih fotografij, na podlagi katerih sem se odločil, da bom za fotografiranje koncerta uporabil fotoaparat z DX formatom senzorja, ki mi je omogočal goriščnico 300mm pri zaslonki f2.8. Na ta način bom lahko v kader dobil celotno figuro Rihanne. Z samo pozicijo sem bil zadovoljen, sedaj sem moral to mesto ubraniti pred ostalimi obiskovalci koncerta, ki so si tudi želeli biti čim bližje Rihanni. To mi je kar dobro uspevalo. Navezal sem stik z nekimi Hrvati, ki so se tudi zasidrali zraven mene. Pogovor je stekel in poprosil sem jih, da mi čuvajo mesto, jaz pa sem šel na ogled ostalih lokacij za fotografiranje. Po krajšem obhodu dvorane nisem bil ravno optimističen. Varnostnikov je bilo veliko preveč, kot bi si želel, poleg tega pa je še ob vsakem vhodu stala hostesa. Oboji  so nenehno in dosledno usmerjali obiskovalce do njihovih sedežev. Na tribunah namreč nihče ni smel stati. V tem trenutku mi še ni bilo jasno kako mi bo uspelo stati ob ograji in ob enem še fotografirati koncert. Med nastopom možiclja sem lahko izkoristil zmedo, ter naredil nekaj poskusnih fotografij. Pet minut pred začetkom nastopa Rihanne so vse, ki so stali ob ograji, začeli odganjati varnostniki. Navezal sem stik s hosteso, ki mi je dovolila oziroma malce posredovala pri varnostniku, da sem lahko še nekaj časa pohajkoval ob ograji, nato pa je prišel veliki šef z največjimi slušalkami in mikrofončkom za brezžično povezavo  in me dokaj grobo nagnal do tribun. Precej zoprna situacija, vendar sem se hitro domislil, kaj mi je storiti. Skozi drugi izhod sem odšel  iz dvorane in počakal, da se je koncert Rihanne začel. 


Množica je pričela z obrednim vpitjem, večina jih je  vstala, sam pa sem skozi vrata prvega vhoda opazoval,  kdaj se bo veliki šef premaknil na drugo lokacijo. Kaj hitro je odšel urejat zadeve po ostalih delih dvorane, jaz pa sem švignil do ograje. Na mojo srečo so bili ravno tam invalidi, s svojimi spremljevalci. Eden izmed njih ni imel spremljevalca, tako da sem se hitro postavil ob njega in spremljal koncert. Varnostniki so se dokaj pogosto in v odmerjenih intervalih premikali po potki  in posredovali, če je kdo od obiskovalcev vstal iz svojega sedeža. Počakal sem, da so se umaknili iz predela, kjer sem stal in izvlekel fotoaprat. Pozicija je bila odlična, kadri enkratni in tudi kadar je Rihanna prišla na skrajni del odra, sem jo lahko zelo lepo ujel v kader. Nenehno sem moral preko ramen opazovati, kdaj se bo približal varnostnik. Ko se mi je približal na kakšnih 7 metrov,sem fotoaparat spustil pod ograjo in tako ostal neopažen pri svojem početju.


To mi je uspevalo kakšnih 20 minut, nato pa se mi je za hrbet prikradla najmanjša varnostnica, kar sem jih kdaj koli videl oziroma spregledal. Očitno je moje početje opazovala že kar nekaj časa, saj je naenkrat skočila do mene in me začela vleči za rokav. Sicer nisem razumel, kaj se je s široko odprtimi usti drla, vendar mi je bilo takoj jasno, da ni ravno dobre volje. Začel sem ji razlagati, da sem uradni fotograf s strani sponzorja (kar je bilo tudi res) in da moram fotografirati koncert z vseh strani, ter da sem ravno zaključil in da se odpravljam  na svoje mesto. Očitno je zaleglo. Svoje krike je utišala in me izpustila, da sem odtaval po poti proti zadnjemu delu dvorane. 


Uf! sem si mislil, tole je bilo pa zelo blizu… vendar sem v tistem trenutku opazil kader, ki ga nikakor nisem hotel zamuditi. Če bi se mi uspelo pretihotapiti do skrajnega zadnjega dela dvorane in s tam frontalno fotografirati nastop, bi dobil zelo zanimive fotografije in tudi reportaža bi bila bolj pestra. Vedno je dobro motiv fotografirati iz različnih zornih kotov. Potem ko sem obšel kar nekaj varnostnikov, sem se ustavil direktno nasproti odra. Ravno v tistem trenutku so se tako z leve kot z desne varnostniki oddaljevali od mene in začutil sem priložnost, da naredim nekaj fotografij. Nemoteno sem fotografiral kakšne dve minuti, nakar ponovno podobna situacija kot prej. Skozi vhod za mojim hrbtom je v dvorano stopila še ena varnostnica in opazila predrznega fotografa (mene), ki z velikim fotoaparatom in  teleobjektivom fotografira proti odru. Tudi ta me je začela vleči za rokav in vpiti name… ponovno sem začel razlagati staro štorjo in poskušal zmesti varnostnico. Za razliko od prejšnje, je ta že posegla po svoji brezžični povezavi, da bi navezala stik z (verjetno) taglavnim šefom, vendar sem jo uspel še malo zamotiti in odtaval naprej, ko sem se ozrl nazaj je nisem več videl, kar odleglo mi je. 


No, vsak razumen človek bi po tem odnehal, vendar sem na nasprotni strani dvorane, kjer sem fotografiral na začetku, opazil odlično pozicijo in še bolj zanimive kadre, kot prej. Brez premisleka sem se odpravil do tja. Na mojo srečo so bili tudi tukaj  invalidi in nisem dolgo okleval, da bi zavzel strateški položaj. Izvlekel sem fotoaparat z velikim teleobjektivom, ter pričel s fotografiranjem. Vse bi se super izšlo če bi po petih minutah zaključil in si privoščil osvežilno pijačo, vendar je usoda hotela tako, da je bila ravno takrat najbolj zanimiva točka, kjer Rihanna povabi na oder eno od obiskovalk in uprizori zanimivo erotično točko… uf!! tole še moram fotografirati, sem si rekel. Fotografiranje sem podaljšal še za deset minut in ravno v trenutku, ko sem zaključil in pospravil fotoaparat, so se k meni začeli približevati trije varnostniki. Tole ne more biti nič dobrega sem si rekel, upal sem da bodo pred mano zavili proti izhodu in šli svojo pot. Vendar ni bilo tako, namenili so se točno k meni. Najmočnejši je stopil dva koraka iz formacije in mi ukazovalno rekel, naj grem z njimi. Na hitro sem precenil situacijo in sklenil, da je najbolje sodelovati. Začuda nisem imel nobene treme in strahu, misli pa sem imel jasne in zbrane. Na hodniku so me ti trije  varnostniki predali drugim trem. Eden od njih je pristopil do mene in mi začel razlagati, da je fotografiranje prepovedano. Moram priznati, da so bili vljudni, še bolj pa po tem, ko sem jim začel odgovarjati v angleščini in pojasnjevati, da sem pač uradni fotograf s strani glavnega sponzorja Rihannine svetovne turneje in da je moja naloga ne glede na to, kakšna je situacija, narediti fotografije koncerta ter jih predati organizatorju. Po kakšnih petih minutah mojega pojasnjevanja je možak, ki se je pogovarjal z menoj, pograbil prenosno radijsko postajo in se nekaj časa pogovarjal. Pojasnil mi je, da bo prišel odgovorni človek s strani Rihannine ekipe in se pogovoril z menoj. 



Ok, niso mi zaplenili opreme, tako da nekaj se bo verjetno dalo zmeniti.
Že čez pet minut je po stopnicah pritekel možakar sredi tridesetih. Ustavil se je pred nami, nas premeril s pogledom in vprašal, v čem je problem. Trije varnostniki, ki so me do tedaj čuvali, so se odmaknili za nekaj korakov, dva sta nato odšla, eden pa je ostal z nama. Ponovno ista vprašanja in  isti odgovori, da sem pač uradni fotograf s strani sponzorja in, da imam za nalogo fotografirati koncert… možakar pred menoj je nekaj časa tehtal moje odgovore, nato pa je dejal, da bo vseeno moral videti, s kakšno opremo sem fotografiral in kakšne so fotografije… ups, tole pa ne bo dobro, sem si dejal. Ostali fotografi so namreč lahko fotografirali samo med prvim delom koncerta, jaz pa sem nekaj posnetkov naredil tudi izven tega termina in če bi tale možakar videl te fotografije, bi  sigurno zaplenil kartice s fotografijami.  Porodila se mi je ideja, sicer nisem vedel ali bo uspela, vendar nisem imel več kaj izgubiti. Vse kar je bilo potrebno, je bilo to, da sem ostal čim bolj prepričljiv. 


Zbral sem se in iz prednjega dela ogromne fotografske torbe potegnil ne ravno ogromen Nikon V1. Rekel sem si, mogoče pa bo zadeva uspela, glede na to, da ta možakar ni videl, s katerim fotoaparatom sem fotografiral. Možakar je prvo malce čudno pogledal nato pa le dejal naj mu pokažem fotografije, ki sem jih naredil na koncertu, kar sem tudi storil. Na zadnjem LCD- ju Nikona V1sem mu začel kazati fotografije. Kaj kmalu se je ustavil in začel godrnjati, da je kar nekaj fotografij narejenih po preteku termina, ki je bil na voljo za fotografiranje. Fotografij nisem hotel takoj izbrisati ali mu izročiti spominske kartice. Hotel sem, da zadeva izpade čimbolj prepričljivo in se začel pogajati okoli fotografij. Dejal sem, da me bo šef ubil, če ne prinesem fotografij in da tudi zanje to ne bo najbolje, saj sem bil uradni fotograf glavnega sponzorja turneje in da jim verjetno takšno sodelovanje s strani ameriške ekipe ne bo ravno všeč. Možakar se je malce zamislil in preko mobilnega telefona poskušal kontaktirati nekoga, ki bi kaj več vedel. Žal ni dobil povezave, nakar se je odločil, da ne bo tvegal in mi naročil naj izbrišem vse fotografije.  Da bi bil bolj prepričljiv, sem ga še nekaj časa pregovarjal, vendar je bil neomajen… na Nikonu V1 sem pritisnil tipko menu, poiskal funkcijo format card in izbrisal vse, kar je bil na kartici. Možakar je zadovoljno prikimal se mi opravičil, češ, da takšna so pač pravila in da se žal v tako kratkem času ni dalo ničesar urediti. Navidezno malce nejevoljen sem odkorakal po hodniku, čez kakšnih 50 metrov sem se ozrl nazaj, da vidim če me še vedno spremlja kateri od varnostnikov. Ker nikogar ni bilo, sem se odločil in zavil na WC. Tam sem hitro izvlekel oba DSLR-ja, s katerima sem fotografiral koncert in jima zamenjal polne spominske kartice s praznimi, za primer če bi imel še kakšne probleme.
Po tej dogodivščini sem si lahko oddahnil, koncert je bil poslikan, fotografije varno na karticah, sam pa bogatejši za še eno izkušnjo. Torej, končno sem si lahko privoščil osvežilno pijačo, kar bi moral narediti že dosti prej in ne bi imel takšnih problemov, vendar pa potem tudi Nikon V1 ne bi prestal zrelostnega preizkusa. Vse je za nekaj dobro, pravijo, jaz pa pravim, važno je da so fotografije J


Photo & Video Sharing by SmugMug
Klikni na fotografijo za ogled video posnetka narejenega z Nikonom V1


ponedeljek, 05. marec 2012

Kratek preizkus Tamron SP AF 70-200mm F2.8 Di LD

Že leta 2008, ko je Tamron predstavil svoj novi 70-200 f2.8 objektiv, sem ga imel priložnost testirati, test je bil objavljen v e-fotografiji od takrat pa do danes se je spremenilo marsikaj, predvsem pa sem iz Canona presedlal na Nikon, nov nabor objektivov, ki jih sedaj uporabljam in tudi novi izboljšani objektivi, ki so prišli na tržišče pa so botrovali temu, da sem še enkrat vzel na testiranje Tamronov 70-200 f2.8 objektiv.



Tokrat je imel Tamron za primerjavo precej nepravičnega nasprotnika, Nikonov objektiv 70-200 f2.8 VR II je plod najnovejših raziskav in odkritij na področju optike in mehanike, kar se odraža v brezhibni optični kakovosti objektiva ter odličnim ostrenjem in stabilizacijo slike. Nano premazi in nove izboljšane leče omogočajo Nikonu brezhibno ostrino ter dobro kljubovanje pri fotografiranju v nasprotno svetlobo. Barve in kontrasti kakor tudi BOKEH so pri Nikonu zavidanja vredni, kako pa se bo vsemu temu zoperstavil Tamronov objektiv, pa je bila zame velika uganka.

Test sem naredil z Nikonom D700, zanimala me je predvsem ostrina in kakovost posnetkov pri 200mm in odprti zaslonki f2.8, pri manjših goriščnicah je bila kakovost posnetkov tako ali tako boljša kot pri 200mm.

Spodnjih fotografij ne bom komentiral vtise si lahko ustvarite sami. Edina pomanjkljivost, ki jo ima Tamron je klasičen AF sistem, ki je počasnejši od Nikonovega ter to da nima stabilizacije slike, kar pa ob dejstvu da je trenutno cena Tamrona v trgovini pri uvozniku (Foto Beseničar) 599 eur ter da si lahko za razliko v ceni kupite npr. Nikon D7000 z 18-105 VR objektivom ter vam na konču še ostane za spodoben nahrbnik, vredno premisleka.
Nikon je vsekakor objektiv poželenja, tisto, kar bi si vsak fotograf želel imeti v svoji torbi. Praktično objektiv brez pomanjkljivosti, Tamron pa je na drugi strani močno spregledan objektiv, ki kljub svojemu počasnejšemu AF sistemu ter manku optične stabilizacije vseeno v določenih pogledih prekaša Nikona, ostrenje pri Tamronu je namreč mogoče od razdalje 95cm naprej, kar pa bodo znali ceniti priložnostni studijski fotografi in ljubitelji macro fotografije (z akromatsko makro predlečo, kot je npr. Marumi DHG Achromat Makro se da narediti s tem objektivom odlične makro posnetke)

100% izrez, primerjava ostrine na sredini, 200mm f2.8

100% izrez ostrina v skrajnem kotu posnetka

100% izrez BOKEH

100% izrez 200mm f2.8

100% izrez 200mm f2.8

100% izrez 200mm f2.8 drobni detajli

100% izrez 200mm f2.8 razdalja okoli 300 m


Pri Nikonu D700, ki ima FX senzor z 12 Mpix, je razlika v kakovosti obeh objektivov zelo majhna, verjetno bi se večje razlike pokazale pri D800, ki ima 36 Mpix.
Še nekaj fotografij narejenih z Tamronom in Nikonom D700 in D300.