petek, 09. marec 2012

Nikon V1, malček, ki ga organizatorji koncertov jemljejo zelo resno - na koncertu Rihanne v Budimpešt


Že nekaj časa sem nameraval spisati tale članek, vendar sem dobil občutek, da moram malce počakati, saj bi drugače potonil med obilico člankov, ki opisujejo, hvalijo, grajajo, primerjajo in analizirajo Nikonov novi brezzrcalni sistem fotoaparatov in objektivov, ki sliši na ime Nikon 1.
Zgodba ima malce drugačno zasnovo in ne govori toliko o tehničnih karakteristikah, odličnostih ali pomanjkljivostih sistema, ki je bil razvit za določen profil uporabnikov, pač pa o prigodi, v kateri je ključno vlogo odigral ravno Nikon V1 ter rešil nastalo situacijo.


Lansko leto v začetku decembra sem od glavnega sponzorja velike koncertne turneje svetovno znane pop glasbenice Rihanne dobil ponudbo za fotografiranje dogodka in koncerta v Budimpešti. Sponzor je iz cele Evrope povabil nagrajence njihove nagradne igre na izlet v Budimpešto in obisk koncerta Rihanne. Precej obsežen Evropski projekt, ki ga je koordinirala agencija iz Londona je bilo potrebno primerno obeležiti za medije, skratka zelo pomembna in odgovorna zadeva za vse vpletene.
Ni mi bilo potrebno dvakrat pomisliti, ko sem prejel klic in ponudbo za fotografiranje. Navkljub natrpanemu decembrskemu urniku sem imel ravno tista dva dni čas, tako da sem kar hitro potrdil sodelovanje. Časa za priprave ni bilo veliko. V torek sem dobil ponudbo, v četrtek pa je bilo potrebno oditi na pot.  Naslednji dan sem se spomnil, da nismo nič govorili o akreditacijah, tako da sem še enkrat poklical organizatorja in ga povprašal, če je za fotografiranje urejena potrebna dokumentacija in dovoljenja. Odgovor se je glasil, da je na sami lokaciji dogodka urejeno medijsko središče s strani Londonske agencije in da bomo vse potrebno lahko dvignili tam. Vseeno pa sem si glede urejanja potrebnih dovoljenj na dan koncerta  vzel malce rezerve in si v primeru, da se kaj zaplete in me z opremo ne bi spustili na prizorišče pripravil plan B.

Plan B

Dejstvo je bilo, da so fotografije iz koncerta poglavitna stvar, brez njih bi vse skupaj izpadlo zelo klavrno in hudo neprijetno za vse vpletene. Razmišljal sem nekako takole, če bi se slučajno zgodil kratek stik in bi me skupaj z opremo pustili nekje pred vrati koncertne dvorane, bi opremo pustil pri šoferju avtobusa, v dvorano pa bi moral pretihotapiti majhen, a zmogljiv fotoaparat. 
Rešitev je bila na dlani, Nikon 1, še popolnoma sveža stvarca, vendar kljub svoji majhnosti zelo zmogljiv fotoaparat z izmenljivimi objektivi.  Tako se je v moji fotografski torbi poleg dveh DSLR ohišij in nekaj objektivi, znašel tudi Nikon V1 in dodatni objektiv z goriščnico 30x110mm. No, bil sem pomirjen, če bi moral pustiti opremo v avtobusu, bi s seboj vzel Nikon V1 z osnovnim objektivom, dodatni objektiv pa bi dal v torbico eni od udeleženk.


Na dan koncerta

Pot je minila prijetno in zabavno, v centru Budimpešte smo se ustavili za kakšno uro ravno toliko, da smo si v menjalnicah lahko zamenjali nekaj evrov v forinte. Hotel je bil lepo urejen in ne preveč daleč od dvorane, kjer bo nastopila Rihanna. Na hitro smo odložili stvari in nekaj malega pojedli, potem pa smo jo ucvrli proti prizorišču koncerta. 
Pred dvorano se je že nabrala zajetna množica, postavili smo se na začetek vrste in čakali, da pridemo do varnostnikov. Slaba novica je bila, da je medijsko središče, kjer naj bi urejali dovoljenja za fotografiranje znotraj dvorane, torej bom moral varnostnike nekako prepričati, da me spustijo skupaj z opremo v dvorano. Prišli smo do prve linije varnostnikov, ki so preverjali, da obiskovalci koncerta ne vnašajo v dvorano alkoholnih pijač. Tukaj ni bilo nobenih zapletov. Na drugi liniji pa so se stvari začele zapletati. Varnostnik me je takoj, ko je opazil, da imam pri sebi fotografsko torbo, potegnil za rokav in odpeljal nekaj korakov vstran. Začelo se je obsežno razlaganje, da sem uradni fotograf, najet s strani glavnega sponzorja turneje in da imamo v hodniku pred dvorano organizirano medijsko središče, kjer nas čakajo potrebna dovoljenja za fotografiranje koncerta. Po desetih minutah pregovarjanja, se je po intervenciji in prepričevanju organizatorke s strani sponzorja, varnostnik le nekoliko omehčal in nas spustil v dvorano. Super, nahajal sem se v prostorih, kjer se bo odvil koncert in pri sebi sem imel vso svojo fotografsko opremo. Sedaj je bilo potrebno najti medijsko središče in dvigniti dovoljenje. Pri manjši mizi, kjer je sedela predstavnica Londonske agencije, smo se postavili v vrsto in potrpežljivo čakali, ko smo gospodični iz Londona začeli razlagati, da smo prišli po dovoljenje za fotografiranje in da smo jih kontaktirali že prejšnji dan, se je le ta začela izmikati in zelo hitro razlagati, zakaj nima pri sebi papirjev in kaj vse je prišlo vmes, sem dojel, da gospodje in gospodične iz velecenjene Londonske agencije niso opravili svojega dela in da to pomeni, da so nas pustili na cedilu, naj se znajdemo kot vemo in znamo. Uro pred pričetkom koncerta je bilo utopično pričakovati, da bomo lahko navezali stik z ameriškim organizatorjem in nekako po ustaljeni poti dobili dovoljenje. Pač, znajti se bom moral in dobiti fotografije na tak ali pa drugačen način, kar pa je v strogo nadzorovani dvorani, kjer je mrgolelo varnostnikov in hostes vse prej kot lahka naloga.  


Foto Gverila ali kako je potekalo fotografiranje

Namesto predskupine je publiko več kot eno uro ogreval deejay. Sredi velikega odra dekoriranega s tisoč led žarnicami, je stal majen možicelj, ki je veselo poskakoval ob aparaturah ter zbrani množici predvajal svojo vizijo zabavne glasbe… skratka dokaj nezanimivo v primerjavi s tem, kar je sledilo.
Med nastopom možiclja so se v dvorani začeli nabirati obiskovalci, varnostniki in hostese so jih usmerjali k njihovim tribunam. 
V parterju je bil pred odrom prostor za VIP izbrance. Ta del je bil še posebej dobro zastražen s strani varnostnikov. Po podrobnem ogledu terena sem zaključil, da se bo v VIP del parterja težko prebiti in tudi pogoji za fotografiranje tam niso bili najboljši. Na srečo je dvorana v ++Budimpešti zgrajena tako, da se prvi nivo tribun zaključi dokaj nizko, sam pogled na oder pa je ob skrajnih straneh zelo primeren za fotografiranje. Torej, če bi se mi uspelo nekako zasidrati na robu dvorane ob ograji, ki je ločevala spodnje tribune od betonske potke, ki je omogočala da so se obiskovalci razporedili po tribunah, bi imel odlično izhodišče za fotografiranje.  

Postavil sem se ob ograjo in naredil nekaj poskusnih fotografij, na podlagi katerih sem se odločil, da bom za fotografiranje koncerta uporabil fotoaparat z DX formatom senzorja, ki mi je omogočal goriščnico 300mm pri zaslonki f2.8. Na ta način bom lahko v kader dobil celotno figuro Rihanne. Z samo pozicijo sem bil zadovoljen, sedaj sem moral to mesto ubraniti pred ostalimi obiskovalci koncerta, ki so si tudi želeli biti čim bližje Rihanni. To mi je kar dobro uspevalo. Navezal sem stik z nekimi Hrvati, ki so se tudi zasidrali zraven mene. Pogovor je stekel in poprosil sem jih, da mi čuvajo mesto, jaz pa sem šel na ogled ostalih lokacij za fotografiranje. Po krajšem obhodu dvorane nisem bil ravno optimističen. Varnostnikov je bilo veliko preveč, kot bi si želel, poleg tega pa je še ob vsakem vhodu stala hostesa. Oboji  so nenehno in dosledno usmerjali obiskovalce do njihovih sedežev. Na tribunah namreč nihče ni smel stati. V tem trenutku mi še ni bilo jasno kako mi bo uspelo stati ob ograji in ob enem še fotografirati koncert. Med nastopom možiclja sem lahko izkoristil zmedo, ter naredil nekaj poskusnih fotografij. Pet minut pred začetkom nastopa Rihanne so vse, ki so stali ob ograji, začeli odganjati varnostniki. Navezal sem stik s hosteso, ki mi je dovolila oziroma malce posredovala pri varnostniku, da sem lahko še nekaj časa pohajkoval ob ograji, nato pa je prišel veliki šef z največjimi slušalkami in mikrofončkom za brezžično povezavo  in me dokaj grobo nagnal do tribun. Precej zoprna situacija, vendar sem se hitro domislil, kaj mi je storiti. Skozi drugi izhod sem odšel  iz dvorane in počakal, da se je koncert Rihanne začel. 


Množica je pričela z obrednim vpitjem, večina jih je  vstala, sam pa sem skozi vrata prvega vhoda opazoval,  kdaj se bo veliki šef premaknil na drugo lokacijo. Kaj hitro je odšel urejat zadeve po ostalih delih dvorane, jaz pa sem švignil do ograje. Na mojo srečo so bili ravno tam invalidi, s svojimi spremljevalci. Eden izmed njih ni imel spremljevalca, tako da sem se hitro postavil ob njega in spremljal koncert. Varnostniki so se dokaj pogosto in v odmerjenih intervalih premikali po potki  in posredovali, če je kdo od obiskovalcev vstal iz svojega sedeža. Počakal sem, da so se umaknili iz predela, kjer sem stal in izvlekel fotoaprat. Pozicija je bila odlična, kadri enkratni in tudi kadar je Rihanna prišla na skrajni del odra, sem jo lahko zelo lepo ujel v kader. Nenehno sem moral preko ramen opazovati, kdaj se bo približal varnostnik. Ko se mi je približal na kakšnih 7 metrov,sem fotoaparat spustil pod ograjo in tako ostal neopažen pri svojem početju.


To mi je uspevalo kakšnih 20 minut, nato pa se mi je za hrbet prikradla najmanjša varnostnica, kar sem jih kdaj koli videl oziroma spregledal. Očitno je moje početje opazovala že kar nekaj časa, saj je naenkrat skočila do mene in me začela vleči za rokav. Sicer nisem razumel, kaj se je s široko odprtimi usti drla, vendar mi je bilo takoj jasno, da ni ravno dobre volje. Začel sem ji razlagati, da sem uradni fotograf s strani sponzorja (kar je bilo tudi res) in da moram fotografirati koncert z vseh strani, ter da sem ravno zaključil in da se odpravljam  na svoje mesto. Očitno je zaleglo. Svoje krike je utišala in me izpustila, da sem odtaval po poti proti zadnjemu delu dvorane. 


Uf! sem si mislil, tole je bilo pa zelo blizu… vendar sem v tistem trenutku opazil kader, ki ga nikakor nisem hotel zamuditi. Če bi se mi uspelo pretihotapiti do skrajnega zadnjega dela dvorane in s tam frontalno fotografirati nastop, bi dobil zelo zanimive fotografije in tudi reportaža bi bila bolj pestra. Vedno je dobro motiv fotografirati iz različnih zornih kotov. Potem ko sem obšel kar nekaj varnostnikov, sem se ustavil direktno nasproti odra. Ravno v tistem trenutku so se tako z leve kot z desne varnostniki oddaljevali od mene in začutil sem priložnost, da naredim nekaj fotografij. Nemoteno sem fotografiral kakšne dve minuti, nakar ponovno podobna situacija kot prej. Skozi vhod za mojim hrbtom je v dvorano stopila še ena varnostnica in opazila predrznega fotografa (mene), ki z velikim fotoaparatom in  teleobjektivom fotografira proti odru. Tudi ta me je začela vleči za rokav in vpiti name… ponovno sem začel razlagati staro štorjo in poskušal zmesti varnostnico. Za razliko od prejšnje, je ta že posegla po svoji brezžični povezavi, da bi navezala stik z (verjetno) taglavnim šefom, vendar sem jo uspel še malo zamotiti in odtaval naprej, ko sem se ozrl nazaj je nisem več videl, kar odleglo mi je. 


No, vsak razumen človek bi po tem odnehal, vendar sem na nasprotni strani dvorane, kjer sem fotografiral na začetku, opazil odlično pozicijo in še bolj zanimive kadre, kot prej. Brez premisleka sem se odpravil do tja. Na mojo srečo so bili tudi tukaj  invalidi in nisem dolgo okleval, da bi zavzel strateški položaj. Izvlekel sem fotoaparat z velikim teleobjektivom, ter pričel s fotografiranjem. Vse bi se super izšlo če bi po petih minutah zaključil in si privoščil osvežilno pijačo, vendar je usoda hotela tako, da je bila ravno takrat najbolj zanimiva točka, kjer Rihanna povabi na oder eno od obiskovalk in uprizori zanimivo erotično točko… uf!! tole še moram fotografirati, sem si rekel. Fotografiranje sem podaljšal še za deset minut in ravno v trenutku, ko sem zaključil in pospravil fotoaparat, so se k meni začeli približevati trije varnostniki. Tole ne more biti nič dobrega sem si rekel, upal sem da bodo pred mano zavili proti izhodu in šli svojo pot. Vendar ni bilo tako, namenili so se točno k meni. Najmočnejši je stopil dva koraka iz formacije in mi ukazovalno rekel, naj grem z njimi. Na hitro sem precenil situacijo in sklenil, da je najbolje sodelovati. Začuda nisem imel nobene treme in strahu, misli pa sem imel jasne in zbrane. Na hodniku so me ti trije  varnostniki predali drugim trem. Eden od njih je pristopil do mene in mi začel razlagati, da je fotografiranje prepovedano. Moram priznati, da so bili vljudni, še bolj pa po tem, ko sem jim začel odgovarjati v angleščini in pojasnjevati, da sem pač uradni fotograf s strani glavnega sponzorja Rihannine svetovne turneje in da je moja naloga ne glede na to, kakšna je situacija, narediti fotografije koncerta ter jih predati organizatorju. Po kakšnih petih minutah mojega pojasnjevanja je možak, ki se je pogovarjal z menoj, pograbil prenosno radijsko postajo in se nekaj časa pogovarjal. Pojasnil mi je, da bo prišel odgovorni človek s strani Rihannine ekipe in se pogovoril z menoj. 



Ok, niso mi zaplenili opreme, tako da nekaj se bo verjetno dalo zmeniti.
Že čez pet minut je po stopnicah pritekel možakar sredi tridesetih. Ustavil se je pred nami, nas premeril s pogledom in vprašal, v čem je problem. Trije varnostniki, ki so me do tedaj čuvali, so se odmaknili za nekaj korakov, dva sta nato odšla, eden pa je ostal z nama. Ponovno ista vprašanja in  isti odgovori, da sem pač uradni fotograf s strani sponzorja in, da imam za nalogo fotografirati koncert… možakar pred menoj je nekaj časa tehtal moje odgovore, nato pa je dejal, da bo vseeno moral videti, s kakšno opremo sem fotografiral in kakšne so fotografije… ups, tole pa ne bo dobro, sem si dejal. Ostali fotografi so namreč lahko fotografirali samo med prvim delom koncerta, jaz pa sem nekaj posnetkov naredil tudi izven tega termina in če bi tale možakar videl te fotografije, bi  sigurno zaplenil kartice s fotografijami.  Porodila se mi je ideja, sicer nisem vedel ali bo uspela, vendar nisem imel več kaj izgubiti. Vse kar je bilo potrebno, je bilo to, da sem ostal čim bolj prepričljiv. 


Zbral sem se in iz prednjega dela ogromne fotografske torbe potegnil ne ravno ogromen Nikon V1. Rekel sem si, mogoče pa bo zadeva uspela, glede na to, da ta možakar ni videl, s katerim fotoaparatom sem fotografiral. Možakar je prvo malce čudno pogledal nato pa le dejal naj mu pokažem fotografije, ki sem jih naredil na koncertu, kar sem tudi storil. Na zadnjem LCD- ju Nikona V1sem mu začel kazati fotografije. Kaj kmalu se je ustavil in začel godrnjati, da je kar nekaj fotografij narejenih po preteku termina, ki je bil na voljo za fotografiranje. Fotografij nisem hotel takoj izbrisati ali mu izročiti spominske kartice. Hotel sem, da zadeva izpade čimbolj prepričljivo in se začel pogajati okoli fotografij. Dejal sem, da me bo šef ubil, če ne prinesem fotografij in da tudi zanje to ne bo najbolje, saj sem bil uradni fotograf glavnega sponzorja turneje in da jim verjetno takšno sodelovanje s strani ameriške ekipe ne bo ravno všeč. Možakar se je malce zamislil in preko mobilnega telefona poskušal kontaktirati nekoga, ki bi kaj več vedel. Žal ni dobil povezave, nakar se je odločil, da ne bo tvegal in mi naročil naj izbrišem vse fotografije.  Da bi bil bolj prepričljiv, sem ga še nekaj časa pregovarjal, vendar je bil neomajen… na Nikonu V1 sem pritisnil tipko menu, poiskal funkcijo format card in izbrisal vse, kar je bil na kartici. Možakar je zadovoljno prikimal se mi opravičil, češ, da takšna so pač pravila in da se žal v tako kratkem času ni dalo ničesar urediti. Navidezno malce nejevoljen sem odkorakal po hodniku, čez kakšnih 50 metrov sem se ozrl nazaj, da vidim če me še vedno spremlja kateri od varnostnikov. Ker nikogar ni bilo, sem se odločil in zavil na WC. Tam sem hitro izvlekel oba DSLR-ja, s katerima sem fotografiral koncert in jima zamenjal polne spominske kartice s praznimi, za primer če bi imel še kakšne probleme.
Po tej dogodivščini sem si lahko oddahnil, koncert je bil poslikan, fotografije varno na karticah, sam pa bogatejši za še eno izkušnjo. Torej, končno sem si lahko privoščil osvežilno pijačo, kar bi moral narediti že dosti prej in ne bi imel takšnih problemov, vendar pa potem tudi Nikon V1 ne bi prestal zrelostnega preizkusa. Vse je za nekaj dobro, pravijo, jaz pa pravim, važno je da so fotografije J


Photo & Video Sharing by SmugMug
Klikni na fotografijo za ogled video posnetka narejenega z Nikonom V1


4 komentarji:

  1. Hehehehe še ena petka za tole :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tole je bilo pa prav zanimivo in napeto branje :D

    OdgovoriIzbriši
  3. pravi fotografski adrenalin. Že na meji orgazma...ali fotke bodo ali ne I;-))
    Ob tako sexy koncertu se je težko upreti, da ne bi pritisnil na fotopetelina.
    Odlično !

    OdgovoriIzbriši