Stabilizacija slike pri DSLR in SLT fotoaparatih. Kaj je bolje? V objektivu ali ohišju?

Stabilizacijo slike pri zrcalno refleksnih fotoaparatih poznamo že kar nekaj časa. Prvi objektiv, ki je imel vgrajeno optično stabilizacijo za zmanjševanje tresljajev oziroma stresenosti slike, je bil Canonov EF 75-300 f4-5.6 IS iz leta 1995. Glede na to, da so se prvi dostopni DSLR-ji pojavili okoli leta 2000, proizvajalci fotografske opreme do takrat, še niso razmišljali o sistemu stabilizacija v samem ohišju fotoaparata. Od tu tudi razlog zakaj sta Canon in Nikon razvila svoj sistem v objektivih.

Leta 2004 je Minolta (Konica Minolta in nato Sony), v svojem modelu Dynax 7D, predstavila prvi sistem stabilizacija slike v samem fotoaparatu. Pri Minolti so se odločili da, glede na to, da niso imeli razvitega sistema stabilizacije v objektivih, vgradijo stabilizacijo na slikovni senzor. Poseben sistem žiroskopov in motorčkov je glede na premikanje fotoaparata, premikal senzor v fotoaparatu. Ta koncept sta kasneje prevzela še Pentax in Olympus.

Med fotografi potekajo mnoge polemike kateri sistem stabilizacije je boljši, stabilizacija v objektivu ali na senzorju fotoaparata. Tukaj bom poskušal opisati nekaj najbolj očitnih razlik in prednosti.

Stabilizacija v objektivu.

Stabilizacija slike v objektivu se izvaja s posebnim sklopom leč, ki preko senzorjev za zaznavanje tresljajev,  žiroskopov in elektromotorčkov izvajajo korekcije premikov. Prednost tega sistema je predvsem v tem, da je pri vsakem objektivu stabilizacija optimizirana glede na tip in goriščnice objektiva. Slika, ki jo vidimo v iskalu je tudi pri večjih goriščnicah stabilizirana, kar omogoča lažje kadriranje posnetka. Poglavitna prednost pa je, da se stabilizira tudi slika, ki se projecira na AF senzor, kar znatno izboljša natančnost in samo delovanje ostrenja v slabših svetlobnih pogojih, saj je motiv mirnejši in AF senzor lažje določi ostrino.  Slabša stran stabilizacije v objektivu je ta, da se s tem podraži izdelava objektivov, ki so ponavadi tudi nekoliko večji in težji. Proizvajalci ne vgrajujejo stabilizacije v vse tipe objektivov, kot so objektivi z fiksnimi goriščnicami (ponavadi širokokotni in standardni).

Stabilizacija v fotoaparatu (stabilizacija senzorja)

Stabilizacija v fotoaparatu poteka podobno kot pri stabilizaciji v objektivu le, da se tukaj stabilizira sam slikovni senzor. S pomočjo žiroskopov in posebnih elektromotorčkov, ki dobivajo informacije od senzorjev za premik, se slika stabilizira na samem senzorju v fotoaparatu. Zaradi omejenega hoda in prostora, ki ga ima za premikanje na voljo senzor, stabilizacija ni vedno optimalna za vse objektive (slabše delovanje pri objektivih z večjimi goriščnicami). Slika, ki pada na AF senzor pri tem sistemu stabilizacije ni umirjena, kot je to pri stabilizaciji v objektivu tako, da ne more vplivati na boljše delovanje AF sistema v slabih svetlobnih pogojih (razen v načinu Live View). Prednost takšnega sistema pa je v tem, da deluje ne glede na to kakšen objektiv imamo na fotoaparatu. Cene objektivov so zato lahko nižje, objektivi pa manjši in lažji. V objektivu tudi ni posebnega sklopa leč, ki je namenjen stabilizaciji, kar vpliva na nekoliko boljše optične karakteristike (lepši bokeh)

Ne glede na to kateri tip stabilizacije uporabljamo, je sigurno dobrodošel pri fotografiranju z daljšimi osvetlitvenimi časi. Najnovejši sistemi, omogočajo ostre fotografije brez uporabe stativa, z do 4 stopnjami daljšimi časi kot bi sicer, kar pomeni da z teleobjektivom goriščnice 300mm, lahko naredimo ostro fotografijo iz roke, tudi pri času 1/20s. Potrebno pa se je zavedati, da sama stabilizacija ne vpliva na ostrino pri premikajočih se motivih, kjer moramo, za dosego ostrih posnetkov uporabiti kratke osvetlitvene čase, ki zamrznejo gibanje. Stabilizacija slike v objektivu je po mojih izkušnjah nekoliko boljša. Sam precej fotografiram v slabih svetlobnih pogojih, kjer sicer potrebujem kratke osvetlitvene čase, vendar pa zelo dobro opazim in tudi izkoristim boljšo zanesljivost AF sistema pri vklopljeni stabilizaciji slike.