Razvoj DSLR fotoaparatov in Sonyjev SLT sistem - pogled na razvoj digitalni fotoaparatov.

Pravijo, da ko enkrat začneš fotografirati na opremo določenega proizvajalca (npr. Nikon ali Canon), potem zlepa ne presedlaš iz ene firme na drugo. Razlog za to je enostaven. Fotoaparat je pri fotografih ponavadi cenejši del opreme. Objektivi in bliskavice, ter ostala dodatna oprema, je tisto kar ostaja v torbi.

Od SLR fotoaparatov do računalnikov

V analognih časih so imeli pol profesionalni in profesionalni fotoaparati zaklope, ki so zdržali 100.000 in več posnetkov, kar je pomenilo, glede na to, da si moral kupovati filme, praktično neuničljivost zaklopa. Že leta 1959 je Nikon predstavil svoj prvi SLR fotoaparat Nikon F, ki je imel zaklop testiran na 100.000 posnetkov. Tudi kakovost izdelave ostalih komponent, tako mehaničnih kot elektronskih, je bila na zelo visoki ravni. Življenjska doba posameznega modela fotoaparata na tržišču je bila v primerjavi z današnjimi DSLR-ji dosti daljša.

V času, ko se je v SLR fotoaparatih začel pojavljati sistem za avtomatsko ostrenje (AF), so začeli proizvajalci fotografske opreme vlagati velika sredstva v razvoj elektronske in procesorske tehnike, ki je bila nujno potrebna za delovanje elektronskih sistemov, kot so:  avtomatsko ostrenje, napredni načini merjenja svetlobe in  bliskavice, ter izračunavanja pravilne ekspozicije. Veliki premiki so bili v razvoju AF-ja, ki je doživel nešteto nadgradenj, od prvih dokaj primitivnih sistemov z eno AF točko, pa do kompleksnih večtočkovnih AF sistemov. Tudi pri sistemih za merjenje svetlobe je tehnologija hitro napredovala. Današnji matrični (multi conski) sistemi merjenja svetlobe imajo svoje korenine v Nikonu FA, ki je bil leta 1983 prvi SLR fotoaparat z merjenjem svetlobe na večih različnih conah slike. Podatke iz vseh posameznih con je nato analiziral in izračunal pravilno ekspozicijo. Isti princip uporabljajo tudi sodobni DSLR fotoaparati. V SLR fotoaparate so pričeli vgrajevati vedno bolj zmogljive procesorje, ki so analizirali podatke,  ter izračunavali tako ekspozicijo, kot pravilno delovanje AF sistema. S prihodom digitalnih fotoaparatov pa je postal fotoaparat v bistvu računalnik, ki je fotografiral. Nagli tempo razvoja je zahteval ogromna denarna sredstva, manjši proizvajalci fotografske opreme teh zahtev niso mogli dohajati. Slika trga proizvajalcev fotografske opreme se je tako začela močno spreminjati. Nekatera podjetja so se združevala, spet druga pa so prodala tehnologijo in se umaknila iz proizvodnje fotografske opreme. Proizvodnjo fotoaparatov ni več poganjal razvoj v finomehaniki, pač pa elektroniki in informatiki.

Prvi DSLR fotoaparati 

Kljub temu, da se je danes podoba trga digitalnih fotoaparatov močno spremenila in da je razvoj na tem področju bliskovit, pa vodilni proizvajalci DSLR fotoaparatov še vedno izdelujejo fotoaparate, ki imajo za svojo osnovo mehanske dele razvite pred 25 in več leti. Razlog za to je lahko iskati v tradicionalnem načinu razvoja novih produktov. DSLR fotoaparati so se razvili iz SLR fotoaparatov. Prvi DSLR-ji so bili digitalna nadgradnja analognih SLR fotoaparatov, ki so jim dodali CCD senzor, ter vgradili procesor za obdelavo slike in spominsko enoto. Skoraj vsako leto ali dve je na trg prišel izboljšani model DSLR-ja, ki je imel več slikovnih točk, ter naprednejši procesor za obdelavo slike. Pri vsej vnemi v razvoju slikovnih senzorjev in ostale napredne elektronike, pa je kar nekako zmanjkalo časa, da bi izboljšali in spremenili določene ključne dele v fotoaparatih. Dokler konkurenca ni spreminjala teh konceptov, je bitka za razvoj potekala v številu slikovnih točk in kakovosti obdelave slike. S pojavom popolnoma novega segmenta digitalnih fotoaparatov, ki ne uporabljajo več zrcala in optičnega sklopa pri iskalu, pa so se začele dogajati spremembe pri razvoju DSLR fotoaparatov, tudi na tem področju. Zrcalni mehanizem z optičnim iskalom je precej draga in zapletena mehanska enota, ki je v polnosti izpolnjevala svoj namen v času, ko se je ostrilo še na roke. V današnjih časih pa je ta sistem do neke mere nezadosten, kar se tiče razvoja novih tehnologij. Tudi mehanski zaklop za nadzor količine svetlobe, ki pade na tipalo je še iz prejšnjega stoletja, ob enem pa ima tudi krajšo življenjsko dobo, kot ostali ključni elementi pri DSLR fotoaparatih, zato ga je potrebno včasih zamenjati še predno fotoaparat izgubi svojo uporabno vrednost. 

Zaklop in zrcalno optični sklop ter omejitve pri delovanju AF sistema

Glede na to, da pri digitalnih fotoaparatih odpade strošek nakupa in razvijanja filmov, je logično, da fotografi naredijo več posnetkov, kot so jih nekoč. Današnji pol profesionalni DSLR fotoaparati imajo še vedno zaklope testirane na 100.000 – 150.000 proženj. Torej, če je bilo v preteklosti skoraj nemogoče uničiti zaklop je to danes izvedljivo. Zanimivo je, da je šel razvoj pri DSLR fotoaparatih močno naprej, tako v smislu kvalitete ohišja, kot tehničnih inovacij na področju elektronike in procesiranja slike. Pri tako poglavitnih komponentah, kot so zaklop in zrcalni ter optični sklop, pa večina proizvajalcev DSLR fotoaparatov ni razvijala novih konceptov. Zaklopi so še vedno testirani za 100.000 - 150.000 posnetkov, enako kot pred 20-30 leti. 

Število narejenih posnetkov, ki jih danes naredi fotograf, je dosti večje, kot v času analogne fotografije. Logično bi bilo pričakovati, da bodo proizvajalci DSLR fotoaparatov začeli razvijati nove bolj sofisticirane in trpežne sisteme za nadzor količine svetlobe. V končni fazi, če smo iskreni, je ravno zaklop z zrcalnim sklopom tisti ključni del sodobnega DSLR fotoaparata, ki ne dohaja razvoja na drugih področjih, oziroma je za sodobni DSLR fotoaparat celo neprimeren.  Kaj pomaga najpopolnejši sistem merjenja svetlobe, če ima zaklop pri svojem delovanju določeno tovarniško toleranco in se v različnih podnebnih pogojih različno obnaša. Kaj pomaga najsodobnejši in najhitrejši sistem (phase detection) avtomatskega ostrenja, če pa je ozko grlo pri zanesljivosti delovanja le tega, ponovno zaklop z svojim zrcalnim sklopom. 

Zrcalni sklop ima pod glavnim zrcalom nameščeno sekundarno ogledalo namenjeno delovanju AF sistema… to pomeni, da je AF senzor, ki je nameščen na spodnji strani ohišja tik pod zrcalom, med vsakim posnetkom, ko se zrcalo dvigne, popolnoma slep. Proizvajalci poskušajo te black-oute zapolniti s posebnimi algoritmi, ki naj bi fotoaparatu povedali, kje se motiv nahaja, tudi kadar je ogledalo dvignjeno. So pa še druge pomanjkljivosti.Zrcalo mora namreč po vsakem posnetku pasti nazaj na svoje prvotno mesto. Pri tem pa potrebuje nekaj časa, da se umiri. Ves ta čas, ko glavno ogledalo in sekundarno ogledalce poskakujeta na svojem ležišču, pa AF senzor ne dobiva korektne vizualne informacije. Tudi kar se tiče zanesljivosti in same kalibracije optične poti, ki vodi do AF senzorja bi verjetno bilo dosti bolje, če se ogledalo ne bi premikalo. Namreč, vsak minimalen odmik od prvotne lege pomeni, da rezultati niso optimalni.

   

Inovativni pristop - Sonyjev SLT sistem 

Vendar se na srečo tudi tukaj dogajajo spremembe. Sicer jih nista začela uvajati glavna in vodilna konkurenta na področju DSLR fotoaparatov, pač pa Sony, ki je do sedaj potrpežljivo preučeval trg in potrebe DSLR uporabnikov. Sony je začel razvijati nov sistem SLT zrcalnih digitalnih fotoaparatov, ki sovpada s časom digitalizacije ter potrebami sodobnega fotografa in videografa. Pri Sonyju so se odločili, da razvijejo svoj sistem, pri katerem se ogledalo ne premika, ter je skoraj popolnoma prepustno za svetlobo, nekaj svetlobe pa odbije proti gornjemu delu fotoaparata, kjer se nahaja AF modul. Na ta način so uspeli narediti Phase detect AF sistem, ki lahko ostri, tudi kadar je zaklop zaprt. To je še posebej pomembno pri načinu zaporednih posnetkov, saj lahko takrat fotoaparat nemoteno ostri. Enako velja tudi pri načinu fotografiranja Live View, ter pri snemanju video posnetkov. Sonyjev novi SLT (namesto DSLR) sistem omogoča tudi večje število zaporednih posnetkov v sekundi (do 12 posnetkov v sekundi) nekaj, kar je bilo prej možno samo z namenskimi in zelo dragimi fotoaparati profesionalnega razreda, je sedaj dostopno v SLT fotoaparatih nižjega in srednjega razreda. Pri novi seriji SLT fotoaparatov tudi ni več optičnega iskala, nadomestili so ga z visokoločljivostnim OLED iskalom. Na ta način so pridobili na prostoru, OLED iskalo pa pripomore tudi k bolj jasnemu predogledu slike v slabih svetlobnih pogojih.

Glede na to, da so do sedaj v fotografskem svetu na Sonyja gledali nekoliko podcenjevalno, pa je zelo velika verjetnost, da se bo kolesje razvoja fotografske opreme v naslednjih letih nekoliko obrnilo. Ni sicer za pričakovati, da bodo kmalu prevzeli vodilno vlogo pri dobavi opreme za profesionalne fotografe, saj to zahteva precej časa in denarja, lahko pa si z novim SLT sistemom pridobijo precej tehnološke prednosti pred konkurenco. V primeru, da se izkaže, da je SLT zasnova fotoaparatov tista, ki najbolje pokriva razvoj novih tehnologij v fotografiji ter potreb fotografov in videografov, pa lahko Sony pridobi precejšnjo časovno prednost pred konkurenti. Razvoj fotografske in videografske tehnike gre bliskovito naprej. SLT sistem rešuje problem zastarelega zrcalnega sklopa in optičnega iskala, ne daje pa rešitev glede mehanskega zaklopa, ki ima tudi svoje pomanjkljivosti in omejitve. 



Če nekoliko špekuliram je mogoče najti rešitev mehanskega zaklopa ravno v novih optičnih materialih, ki so občutljivi na električni tok in se s povečanjem električnega toka zatemnijo. Na takšen način bi klasični mehanski zaklop lahko nadomestili s tankim slojem na elektriko občutljivega materiala pred senzorjem, ki bi deloval podobno kot zaklop…


Trenutno ponudbo Sony SLT fotoaparatov si lahko ogledate na spodnji povezavi
SONY SLT